Oskrba z zdravili in skrb. Skrb je več kot oskrba. Oskrba je običajna ekonomija, kjer je izdelke treba plačati, če jih hočemo imeti, pri čemer zdravila niso izjema. Pri prodaji se lekarnar ne razlikuje od navadnega prodajalca in bolnik ne od navadnega kupca. Stranki le zamenjata imetji in se pred in po poslu v svoji biti ne spremenita. Blago prepustita naključju in si ne belita glave in ženeta k srcu ali bo zdravilo res kaj ozdravilo ali se bo pač sprevrglo v strup. Naključna preobrazba dejavne snovi v zdravilno je sicer mogoča, a zaradi svoje redkosti ni omembe vredna. Pa tudi če bi bila, ne bi bila predmet prodaje in nakupa, ker si zanjo ne bi mogla lastiti zaslug niti lekarnar niti bolnik.

Le z običajno ekonomijo lekarnar ne more uresničiti svojega temeljnega poslanstva - oskrbeti bolnika z zdravilom v pravem pomenu besede, ker  dejavne snovi ne naredi zdravilne. Bolnik bi ostal bolan, lekarnar pa le lekarnar na papirju.

Skrb osmisli oskrbo. Lekarnar in bolnik skleneta zavezo, ki omogoči, da se prodana dejavna snov spremeni v zdravilno. V ta namen bolnik zaupa lekarnarju bolezenske okoliščine, lekarnar pa v zameno svetuje bolniku pravilno zdravilsko uporabo. S preobrazbo dejavne snovi v zdravilno se preobrazita tudi pogodbeni stranki. Lekarnar odloži masko in se pokaže v pravi luči. Bolnik pa odloži bolezen in si nadene praznična oblačila.

Skrb je torej humanistično dejanje, kjer se lekarnar potrdi, bolnik pa poteši kot človek. Zdravljenje je žrtvovanje imetja za dosego terapevtskega cilja. Da postane v resnici zdravilo, se mora namreč dejavna snov v bolnikovem telesu ustrezno porabiti. Bolnik s pomočjo lekarnarjevega nasveta porabi blago, ki ga je od njega kupil, in taisto blago s tem ugonobi. Porabljena dejavna snov je poslej pepel, ozdravitev pa kot ptič Feniks iz njega vznikne. Preoblikovanje zdravilske snovi v zdravilno je preobrazba njenega konca v nov začetek. Je altruistično-egoističen postopek: »Dati in postati!«. Vsi udeleženci v zdravstvenem procesu kaj dajo (žrtvujejo), da bi kaj postali. Lekarnar odloži svoj lep videz za resničnega. Dejavna snov se odreče svoje zdravilske mogočnosti za zdravilni učinek. Bolnik da na razpolago svojo trpko skrivnost za ljubo ozdravitev.

Oskrba še ni skrb zaradi tega, ker jo beseda vsebuje. Kakor človek hitro zboli, pa tudi skrb postane zlahka le gola oskrba. Kakor se zdravilo brez truda sprevrže v strup, tudi lekarnarja od trgovca loči le korak.
Težja je obratna pot, zato ni čudno, da se rada zaobide.  Marsikatero navadno blago se ima za zdravilo, trgovci pa bi od vseh reči najraje prodajali »zdravila«, ker vedo, da bi bolnik pokupil karkoli, le da bi bil zdrav.