Življenje je hvale vreden dar, ki mu ni kaj dodati ali odvzeti. Zdravje kot ekonomski sestav pa je urejen dom, kjer so v rabi potrebne dobrine – umnega odmerka in najvišje mogoče vrednosti. Živeti zdravo pomeni spoštovati ta ekonomski red, ki temelji na končnih in omejenih materialnih dobrinah. Zdravilo je sredstvo – dohodek, s katerim se plačujejo. Umerjena dobrina je hrana za zdravje. Zlorabljeno zdravilo je (kot dohodek pri skopuhu) samo sebi dobrina in zlorabnež je zato razsipnež brez primere, ki mu nič ni mar za svoje zdravje. Sploh ne kupuje zdravilnih dobrin, za razliko od navadnega zapravljivca, ki jih s čezmernim nakupom zgreši. Tudi on je sredstvo za dosego cilja zamenjal za cilj. Menjavo dohodka za dobrino je opravil v trenutku. Zdravilo je v hipu postalo največja dobrina oziroma najslajša hrana, zato je seveda ne bo zamenjal za nobeno drugo. Ne storiti nič za zdravje pa pomeni, da ga bo imel vedno manj, ker je tudi čas količina, ob kateri se odšteva vrednost bogastva po zakonu mejne koristnosti. Počasi, a temeljito, s čezmerno dobrino ga vleče tja, kjer onstran ne moreš nesti nič s seboj.

Zaslužno zdravilo je lahko le zasluženo plačilo, ker ne pade z neba in ga zmerom mora kdo zaslužiti. Največkrat z njim plačujemo za odsotnost zdravja (bolezen) oziroma načet dom, kjer so v rabi poželjive dobrine – neumnega odmerka in okrnjene vrednosti. Prava mera naredi plačilo zdravilno, njena odsotnost ga sprevrže v strup – pomilovanja vreden dolg, ki ni zmožen poplačati niti sebe. Brez skrbne - lekarnarjeve – odmere se prava mera ne odmeri. Tako kot je zdravilna dobrina umerjena dobrina, je zdravilo umerjeno plačilo zanjo. Človek je sebi najboljši lekarnar, a če zboli, nima več te sreče, in le na ramenih drugega se prav visoko seže. Poleg skopuškega bogatina – zapravljivca, ki mu ni para, se spomnimo še čez noč obogatenega siromaka, ki je spustil v nič loterijski dobitek, ker ni poznal nobene mere. Ali se spet ozrimo na ubogega požeruha, ki je omagal ob vznožju dobrin.

Zdravja ni mogoče niti dobiti s popustom niti preplačati, ker sledi zmerni (resnični) potrebi. Razen če ga prej ponevedoma zamenjamo za dobro počutje, ki sledi neustavljivi želji (namišljeni potrebi). Zanjo namreč že vemo, da zna ogoljufati zakon mejne koristnosti, ko je uživalcu sreča mila. A naklonjenost - po taistem zakonu - pojenja in neprizanesljiva nesreča slej ko prej užitku prekriža pot. Račun brez lekarnarja ima sumljiv izkoristek. Razlika med željo in potrebo prinese zdravstveno izgubo, za katero nista odporna niti bogatin ali revež niti skopuh ali požeruh. Razlika med zatrto in razuzdano željo pa da le navidezno primerjalno korist. Kot je, denimo, tista, ki jo ima gledalec impresionistične slike na preveliki razdalji v primerjavi s premajhno. Zdravstvena izguba poglobi škodo, ker zadovoljevati potrebe omeji z možnostmi. Prišli smo iz dežja pod kap. Prej so izpolnjene želje povzročile težave, poslej pa nas bo pestilo, ker se želje ne morejo izpolniti.
Denar je posrednik med dobrino in dohodkom. Kupiti se more le toliko dobrine, kolikor je dohodka. Skomine po zastonj zdravju napeljejo tiskati dodaten – manjvreden - denar, ki podraži zdravilo in oddalji zdravje. Že prelaganje dohodka s kupa na kup je razsipno, ker nekaj stane.
Oskrba z zdravilom v lekarni je menjava valut, splošnega denarja za specifično zdravilo. Farmacevtska skrb pa je - kot vsaka druga zdravstvena skrb - nakup zdravilne dobrine oziroma terapevtskega cilja, ki uresniči bolnikova pričakovanja po zdravilnem učinku, odpravi pomisleke o zdravilski varnosti in zagotovi bolnikovo sodelovanje pri terapiji.
Kupovati izprijene dobrine za zdravje je neumnost, ki se ne podreja ekonomskim načelom. Kot da bi kdo kupoval smeti.

Naj povzamem. Z zdravilom za zdravje in zoper bolezen moramo ravnati razumno - preudarno, pravično, pogumno in obzirno, ker je vsaka ekonomska korist končna in omejena. Ima pa tudi rok uporabnosti, zato je izguba še v sleherni zdravilski zamudi, njeno zmanjšanje pa v vsakršni zvečani zdravilski dostopnosti.
Vzemite v obzir, da sta si zdravje in dobra mera v sorodu. Mera je rešilna ograja, zato uskladite želje s svojimi resničnimi potrebami, obvarujte se pomanjkljivih in odrecite se čezmernim. Zdravila jemljite v optimalnem odmerku in odmerjanju. Vsako slabše ali močnejše bo manj koristno ali se bo postavilo celo proti vam. In nikar nikoli in nikdar ne recite: »Ne izplača se odreči strupom, ker je že tako vse zastrupljeno!« Z večanjem škode, se le-ta ne odpravi.

Pa še to. Zakon o končni in omejeni koristi ne velja v svetu plemenitih dobrin – ljubezni, dobrote in modrosti. Življenje je zaradi njih svetlejše, a nič lažje. Ob njihovi neizmernosti se vsako končno plačilo izniči, zato niso predmet gospodarske menjave, ampak plod naše prizadevnosti. Prodati dušo za porabne (pogrošne) dobrine pa je vsekakor posel najslabše vrste. To ni kupčija za zdravje. Da ugodje povsem napolni uživalčevo življenje, na koncu iz njega izrine še uživalca.

A brez panike. Kot rečeno: »Zmernost za zdravje!«