Zdravilski nesporazum je z nebeškim ključem odpreti peklenska vrata.

Kadilec hašiša je srečen kot človek, ki je slišal dobro vest, kot skopuh, ki šteje svoje zaklade, kot igralec, ki mu je bila sreča mila, kot častihlepnež, ki ga upijanja uspeh. Tako zunanji kot notranji svet dojema pretirano, spremenjeno in povečano. Barve so lepše in zvoki se spreminjajo v privide, žalost ali veselje pa se krepita. Omamljenec ve, da se mu blede, zdaj je brezmejno in neubranljivo vesel in srečen zaradi dragocenega življenja, zdaj spet poln sanj v dvoličnem spancu, vedno pa so blodnje podoba njegovega značaja, ki se mu ne more odreči, kot se hašiš ne more izneveriti stvarnosti. Mamilo je ogledalo, ki sicer pretirava, a vselej je le ogledalo. Dar, ki je zmožen sprevračati stvari v videz, kadar pa obrne tudi resnico v laž, postane ključ od paradiža v peklenskih vratih, za katera zdrav razum ne seže.

Francoski pisatelj Gautier je hašiševo omamo doživljal in opisal nekako takole.

Prva stopnja
Po nekaj minutah popolnoma odrevenim. Moje telo se razpusti in postane prozorno. Slišim, kako okrog in okrog ob padanju hrumi kamenje. Kamni se bleščijo v vseh vrstah barv. Moji tovariši so se spremenili v na pol ljudi in na pol rastline. Stojijo na eni nogi tako kot noji in prhutajo s perutmi. Tako se zdi smešno, da ne morem zadržati smeha. Zagrabim blazino, jo vržem v zrak in spet ujamem. Noben indijski žongler tega ne bi znal narediti boljše. Popolnoma sem miren in to pot me tudi glava ne boli.

Druga stopnja
Čez pol ure me spet prevzame omama. Milijarde metuljev vršijo okrog mene. Ogromni cvetovi se odpro z zvokom, ki spominja na ognjemet. Moj sluh postane tako oster, da lahko slišim barve. Zeleni, modri, rumeni toni silijo k meni. Če pade kak kozarec, če stolova noga zaškriplje, če kdo zašepeče besedo, to zveni in odmeva kot grmenje. Moj lastni glas bobni tako močno, da si ne upam govoriti iz strahu, da se ne bi zrušile stene in da ne bi sam eksplodiral kot kaka bomba. Več kot petsto zvonov razglaša slavo časa s srebrnimi zvoki, podobnimi zvokom iz flavt. Utonem v morju užitkov, nikdar prej nisem občutil take sreče. Razpustim se, naenkrat sem daleč stran od samega sebe, od zoprne priče svojih dejanj in misli. Prvikrat razumem bivanje duhov, angelov in duše, osvobojenih telesa. Po mojem mnenju to stanje traja že približno tristo let. Vtisov je mnogo in sledijo si hitro drug za drugim, tako da ni mogoče dobiti pojma o času. Ko pa pogledam na uro, vidim, da je preteklo vsega četrt ure.

Tretja stopnja
Najbolj čudno se končajo moja doživetja. Fantaziram o groznih predpotopnih bitjih, pred seboj vidim enorožce, orjaške ptiče, krilate živali z levjim trupom in orlovsko glavo. Cela menažerija mojih mor leze in polzi skozi prostor.

Povzetek: Kot v pravljicah iz 1001 noči: leteče preproge, žrebci duhovi, prelepe dvorane, človeku strežejo, kot da bi bil kalif. Naenkrat pa ves blišč izgine, siromak se spet sam znajde v svoji, zdaj še večji revščini. Izhoda od tam ni, dokler ključ zanj leži v bolnikovem in ne lekarnarjevem srcu.