Malokatera tema v otrokovem razvoju je toliko povezana s čustvi in pričakovanji kot močenje postelje. V prvih treh letih življenja je to popolnoma normalen pojav, šele po petem letu otrokove starosti pa pomislimo, ali je vse v redu z otrokovim telesnim in psihičnim dozorevanjem. Pri dečkih je ta razvoj lahko še za kakšno leto počasnejši.
Raziskave so pokazale, da v starosti petih let 15 odstotkov otrok moči posteljo, v starosti šestih let še 10 odstotkov ter v starosti desetih samo še 3 odstotki. Takšni otroci velikokrat trpijo zaradi pomanjkanja stika s soljudmi, saj si ne upajo prenočiti pri prijateljih in sodelovati na večdnevnih izletih. Pogosto pritiski zaradi pretiranih pričakovanj ali družinskih in šolskih obremenitev težave le pospešijo. Ponovno močenje postelje pri otrocih, ki so že bili suhi, pa je lahko odziv na hud psihični stres, kot je smrt v družini, ločitev staršev, selitev ali prihod novega dojenčka.
Nočno močenje postelje (enuresis nocturna) je redko obolenje, zaradi tega vzrok najprej iščemo v zapoznelem razvoju, nato v nepravilnem privajanju na čistost in šele na koncu v pravi bolezni (spina bifida occulta, anomalije sečevoda, diabetes insipidus ). Ne pozabimo, da je močenje postelje lahko opozorilo na kakšno nesrečno življenjsko okoliščino in da se otrok na takšen način pritožuje nad okoljem, da bi mu le-to posvetilo več pozornosti. Zato je iskanje diagnoz pri otrocih, mlajših od pet let, potrebno le takrat, ko se zaznajo opazni znaki ali težave s sečevodom in sečnikom.

Zdravljenje
Starši, ne odzivajte se vznemirjeno in ne prikrivajte težav, ampak z otrokom obiščite zdravnika. Stalno opozarjati otroka ni smiselno, kajti tudi otrok želi odpraviti nadlogo, saj se je sramuje in staršev ne mara razočarati, le da tega ne zmore. Kaznovati zato nič ne pomaga.
V praksi je več različnih terapevtskih ukrepov. Eden od njih je, preveriti navade pitja, s ciljem zmanjšati vnos tekočin zvečer in navaditi otroka, da gre na stranišče tik pred spanjem in še enkrat med spanjem. Vendar so to le ukrepi, ki ohranijo suho posteljo, nič pa ne pripomorejo k otrokovi samostojnosti. Uspeh si lahko obetamo šele takrat, ko nas otrok sam prosi, naj ga damo na kahlico, ker ga tišči lulat. Šele od stopnje razvoja, ko otrok sam čuti, da mora na stranišče, je mogoče izpopolniti obvladovanje njegovega lulanja. Pred tem so vsi ukrepi le pogojna vaja, ko z več ali manj sreče "ujamemo" urin.
Zelo pomemben je način, kako komentiramo suhe ali mokre noči. Zgražanje ali prevelika hvala lahko otroka zbega. Najbolje je, da se jima sploh izognemo, tako da otroku rajši nazorno pojasnimo, da mehur pri človeku raste in zori skupaj s telesom in da bo sčasoma tudi njegov mehur lahko zadržal urin vso noč.

Zdravila
Zdravila so priporočljiva predvsem takrat, ko je nujno uspeti v kratkem času. Bodisi da je to zaradi šolskega izleta, tabora, šole v naravi ali obiska.
Običajno se uporabljajo psihofarmaki in desmopresin. Medtem ko se zdi urologom uporaba psihofarmakov, še posebno tricikličnih antidepresivov, neprimerna, tega ne moremo reči za desmopresin. Peptidni hormon desmopresin (Minirin) je antidiuretik. Njegova uporaba se utemeljuje z opažanjem, da pri otrocih, ki močijo posteljo, koncentracija ponoči ne narašča in se zato proizvede veliko seča. Po 3-6 mesecih zdravljenja je približno 50-70 odstotkov otrok ozdravljenih. Odstotek dolgoročnih uspehov takega zdravljenja ni velik in je malenkost višji od ozdravitev samih po sebi. Kljub temu pa je pomembno, da starši ne trpijo več zaradi občutka lastnega in otrokovega neuspeha. Ustvarijo se dobre razmere za odpravo psihičnih pomanjkljivosti. Ob desmopresinu se otrok lahko normalno razvija (dolgoročna uporaba ne povzroča težav) in do pubertete uspe odpraviti močenje postelje skoraj vsem otrokom.