Okus je med vsemi človekovimi čuti najmanj izoblikovan. V glavnem prispeva k izboljšanju kvalitete življenja in daje veselje in užitek ob hrani. Varuje pa nas tudi pred uživanjem pokvarjenih jedi. Na okus in tudi voh lahko vpliva več faktorjev, tudi zdravila.
Okušanje in vohanje se začneta s sproščenimi molekulami iz okolja. Te molekule aktivirajo posebne živčne celice v ustih in nosu. Od tam potekajo signali do možganov, kjer se spremenijo v vtise o okusu in vonju.
Okušalne celice so na jeziku in deloma še v požiralniku. V javnosti še vedno velja, da obstajajo le štirje čisti okusi: sladko na korenu jezika, kislo na robu jezika, slano na sprednjem in grenko na zadnjem delu jezika. Po novih dognanjih naj bi bile okušalne celice za te okuse bolj razpršene po jeziku.
Prag za zaznavo okusov pri vseh ni enak, razlike pa obstajajo tudi pri različnih starostnih skupinah. S starostjo sposobnost okušanja, kot tudi ostalih čutov, po pričakovanju upada. Kot dojenček ima človek okrog 10000 okušalnih brbončic, odrasel le še 5000, starostnik pa še precej manj. Najbolj se zmanjša sposobnost zaznave slanih in grenkih snovi. Iz tega izhaja tudi domneva o enem izmed razlogov za enostransko in pomanjkljivo prehrano številnih starostnikov.

Motnje okušanja so lahko izražene kot:

• nezmožnost zaznave vseh okusov,
• zmanjšana sposobnost okušanja,
• nezmožnost zaznave enega do treh različnih okusov (n.pr.sladko / slano),
• zmanjšana sposobnost okušanja enega do treh različnih okusov,
• trajno metalni, grenak ali kisel okus v ustih.

Sposobnost voha in okusa lahko poslabša veliko dejavnikov:

• nikotin in alkohol,
• slaba higiena zob in ustne votline,
• virusne in bakterijske infekcije,
• pomanjkanje vitaminov in cinka,
• razne bolezni (poškodbe ali bolezni možganov, kronična vnetja obnosnih votlin, vnetna obolenja črevesja,…).

Motnje okušanja in zdravila

Na poslabšanje okušanja lahko pri redkih posameznikih vplivajo tudi nekatera zdravila, ki jih je potrebno jemati zaradi dolgotrajnega zdravljenja.

Med njimi so:

• zdravilo za zdravljenje Parkinsonove bolezni (levodopa),
• nekatera zdravila za zdravljenje glivičnega vnetja (amfotericin, terbinafin),
• zdravilo proti epilepsiji  (karbamazepin),
• zdravilo proti tuberkulozi  (etambutol),
• zdravilo proti gihtu (alopurinol),
• vitamin D.

V mnogo primerih nastopijo tovrstne težave le na začetku terapije in polagoma izzvenijo. Počutje pacienta se s temi težavami slabša, lahko vodi do pomanjkljivega ali prekomernega hranjenja in celo depresivnega razpoloženja. Pacient naj se v takem primeru pozanima o predpisanem zdravilu pri farmacevtu ali zdravniku. Pogosto je možna zamenjava terapije z zdravilom, ki  ne bo povzročalo tovrstnih stranskih učinkov.