Ste pogosto v dvomih ali gre za alergijo ali kaj drugega? Kdaj in kakšni simptomi so prisotni, da je potreben resen ukrep? Kaj se zgodi, če ne ukrepamo oz. zdravil ne jemljemo tako kot bi morali? Lahko s tem ogrozimo svoje zdravje? Je alergija sploh resna bolezen?
Lekarniški farmacevti pogosto ugotavljamo in opozarjamo, da je sodelovanje bolnikov pri zdravljenju alergij (posebej kroničnih) praviloma slabo, s čimer je povezano stalno slabšanje bolezni in neučinkovitost zdravljenja. 
 

Kdaj so zapleti resnejši?
Pri zdravljenju alergijskih bolezni je zelo pomembno, da bolnika natančno povprašamo po spremljajočih se simptomih. Samozdravljenje s posvetovanjem z lekarniškim farmacevtom je ključnega pomena za učinkovito terapijo, vendar je primerno šele po 12. letu starosti, saj je pri otrocih težje prepoznati bolezen. Obisk zdravnika je potreben, če je oseba starejša od 60 let in so se težave pojavile prvič. Prav tako svetujemo obisk zdravnika če težave trajajo dlje kot 7 dni, če izpuščaji izginejo in se spet pojavijo ter poslabšajo, če je en ali več spremljajočih simptomov in znakov: močno srbenje, bolečina na mestu vnetja, izpuščaji na večjem predelu kože, vnetje sluznice na notranji strani veke, izpuščaji okoli oči, ust, v nosu, ušesih ali spolovilih, pordela koža z luskami, ki ne srbi, težko dihanje in/ali piskanje v pljučih, stalen suh kašelj, težje požiranje, črevesni krči, slabost, bruhanje. Tudi osebam s kroničnimi boleznimi (sladkorna bolezen, luskavica, pasavec, angioedem, astma) se odsvetuje samozdravljenje, saj so spremembe na koži lahko posledica napredovanja bolezni (npr. sladkorna bolezen – vnetje in večja prepustnost venskega žilja in kapilar, posledica je vneta in srbeča koža). 
 

Alergološki testi
Če hočete pregnati dvome in ugotoviti, ali ste res alergični, je najbolje narediti alergološki test. S tem dokažemo, da simptome, kot so npr. smrkanje, kihanje, izpuščaji na koži in prebavne težave, povzročajo določeni alergeni. Pomembno je, da nekaj dni pred samim testom nehamo jemati zdravila za zdravljenje alergijskih bolezni, ker lahko popačijo rezultat testa. Za kožne teste praviloma ni starostne omejitve. Poznamo različne teste: kožni vbodni testi (gre za vnos alergena v kožo, ki po 15-20 minutah pri alergičnem bolniku povzroči pojav urtike – mehurčka, ki lahko precej srbi), testi z obliži (pri kontaktnem dermatitisu alergen nanašajo na kožo na hrbtu; pregled reakcije po 48h in 72h), krvne preiskave (zanesljivejše ugotavljanje bolj zapletenih stanj, ko kožni testi niso dovolj in ima bolnik na več snovi pozitivne teste). Pozitiven kožni test pove, da je oseba za določen alergen preobčutljiva – ima specifična protitelesa IgE proti temu alergenu. To še ni dokončna diagnoza. Ti testi so sicer 95% občutljivi, vendar zaradi slabe specifičnosti pogosto lažno pozitivni.
 

Zdravljenje oz. lajšanje simptomov
Potreba po zdravljenju je odvisna od izpostavljenosti alergenom. Res je, da se kakšni eksotični hrani in določenim zdravilom (pogosto antibiotiki, acetilsalicilna kislina, protivnetna zdravila, analgetiki, hormoni, encimi, cepiva, sulfonamidi) lahko odpovemo, cvetnemu prahu in pršicam pa se nikoli ne moremo povsem izogniti. A še vedno je alergijski odziv dosti hujši, če ne ukrepamo in je izpostavljenost alergenu večja. V tem primeru tudi zdravila slabše delujejo in ni optimalnega učinka. V grobem ločimo zdravila dveh vrst. Z olajševalnimi zdravili,  lokalnimi in sistemskimi antihistaminiki, ublažimo simptome, ki jih povzroča predvsem sproščeni histamin. Bolnike naučimo, da jih jemljejo, ko so bolj izpostavljeni alergenu (hiter učinek zdravila), sicer pa ni potrebno. Pri preprečevalnih zdravilih (glukokortikoidi, inhibitorji levkotrienskih receptorjev) gre za drugo zgodbo. Z njimi utišamo celice, ki spodbujajo alergijsko vnetje, zato se simptomi ne razvijejo v takšni meri. Ko bolnik čez nekaj dni ugotovi, da se stanje izboljšuje, mora z zdravilom obvezno dolgoročno in redno nadaljevati, sicer bo čez nekaj dni zdravilo popolnoma popustilo in bo spet na začetku. Tu je sodelovanje bolnikov precej slabo, zato je izobraževanje bolnikov v lekarni o natančnem in koristnem režimu odmerjanja zdravil zelo pomembno. Pri tistih z astmo se seveda trudimo, da bi pravilno in redno odmerjali predpisana zdravila, saj je lahko ogroženo tudi njihovo življenje. Tisti s senenim nahodom pa se na koncu v veliki meri sami odločijo kaj jih bolj moti. Tak bolnik s sezonsko alergijo  je namreč približno enajst mesecev na leto zdrav in en mesec bolan. Naučiti ga moramo, kdaj začne jemati zdravila in da se v času najvišje koncentracije cvetnega prahu izogiba krajem, kjer prav takrat vse cveti. Če bi mu rekli naj vzame zdravilo vsako leto ob določenem času, bi marsikaj zgrešili. Bolniku s svetovanjem pomagamo, da ve, kako ravnati ob prvih simptomih,  da posluša pelodno napoved in se čim bolj izogiba alergenu. 
Na prvi pogled se vse to zdi precej težko. A ko ni druge poti, človek mora sprejeti svojo bolezen, se nanjo prilagoditi in najti najboljšo možnost za boljši jutri.