Prostata je žleza v moškem telesu, velika približno kot oreh. Leži pod mehurjem in pred danko. Skozi njo poteka del sečnice, to je cevke, po kateri se urin izloča iz mehurja. Prostata sodi k moškim spolnim organom, saj skupaj s semenskimi mešički prispeva bistven delež semenske tekočine.

Kaj je benigna hiperplazija prostate?
S staranjem se prostata navadno poveča, kar strokovno imenujemo benigna hiperplazija prostate (BHP). Histoloških dokazov nima pri 30-ih letih noben moški. Pri kar 88 % moških pa lahko s histološko preiskavo dokažemo BHP pri moških, starih 80 let. Delež moških z izraženimi kliničnimi znaki pa je nižji. Pri 40-letnikih jih 18 % moške populacije zazna posledice, medtem ko je pri 70-letnikih ta odstotek višji (56 %). Gre za daleč najpogostejšo bolezen prostate, ki pa ni malignega značaja. Zvečanje prostate in rak prostate namreč nista vzročno povezana.
Razlog za pojav BHP ni povsem raziskan niti niso znani zanesljivi dejavniki tveganja za njen pojav. Vsekakor so dokazali, da igrajo pomembno vlogo starost in dolgotrajna izpostavljenost hormonu dihidrotestosteronu.

Kakšni so simptomi BHP?
Zvečana prostata pritiska na začetni del sečnice pod mehurjem in s svojo velikostjo draži mehur. S tem povzroča težave pri mokrenju, ki jih lahko razdelimo v dve skupini.

Znaki oteženega mokrenja (obstruktivni):

• šibek curek seča,
• čakanje na začetek mokrenja,
• prekinjanje seča med mokrenjem,
• nekontrolirano kapljanje seča po mokrenju in uhajanje seča pri čezmerno napolnjenem mehurju.

Znaki draženja (iritativni):

• pogosto mokrenje z nočnim vstajanjem,
• neustavljiva potreba po mokrenju z uhajanjem seča in občutek nepopolno izpraznjenega mehurja po mokrenju.

Omenjeni simptomi so iritirajoči, moškega spravljajo v neroden položaj in mu lahko predstavljajo kar resne omejitve v vsakodnevnem življenju.

Zakaj jo zdravimo?

Odgovor se skriva v obstrukciji, zaradi katere lahko pride do določenih zapletov:

• kamni v sečnem mehurju (mehur se ne izprazni dovolj, zato obstaja večja verjetnost nastanka kamnov);
• pogostejše okužbe sečil (razlog enak kot pri kamnih);
• dekompenzacija detruzorja (pride lahko do pretočne inkontinence ko se mehur popolnoma napolni, seč začne uhajati);
• odpoved zgornjega urotrakta;
• hematurije (pojav krvi v urinu);
• akutna retenca urina (nesposobnost izločanja urina ob polnem mehurju).

Diagnozo lahko opravi le zdravnik. Le ta lahko, na podlagi anamneze in določenih preiskav, potrdi bolezen in se, če je potrebno, odloči za zdravljenje.

Kdaj in kako jo lahko zdravimo?
Za bolnike, ki nimajo težav (asimptomatski bolniki), pride v poštev odloženo zdravljenje bolnike samo spremljajo ter jih 1-krat letno pregledajo, da izključijo pojav karcinoma.
Medikamentozno zdravljenje vključuje dve vrsti zdravil:
Selektivni blokatorji alfa-adrenergičnih receptorjev (doksazosin, terazosin in tamsulozin). Delujejo tako, da sprostijo gladke mišice v prostatični ovojnici in sečnici in olajšajo odtekanje urina. Njihov učinek se izrazi že po enem tednu jemanja. Znižajo tudi povišan krvni tlak, zaradi česar lahko pride včasih do neželenih učinkov ortostatska hipotenzija, kar pa pri novejših pripravkih z nadzorovanim sproščanjem ni tako pogosto.
Inhibitorji 5alfa-reduktaze (finasterid, dutasterid). Ob pomoči zavore nastajanja dihidrotestosterona se rast prostate ustavi, pri nekaterih moških pa se prostata celo zmanjša. Za popoln učinek je ponavadi potrebno jemanje več mesecev.
Omenjena zdravila se uporabljajo pri manjših in srednje izraženih težavah zaradi BHP. Lahko zdravimo z obema vrstama zdravil hkrati, dolgotrajno, tudi več let. Nobena terapija pa ne more nadomestiti kirurškega zdravljenja, ko je potrebno.