Lekarniška dejavnost je bila znotraj zdravstvenega sistema med vodilnimi področji tako pri uvajanju računalniške podpore, kakor tudi digitalizacije. Elektronsko beleženje obdelanih receptov in izdanih zdravil je v zunanjih lekarnah že mnogo let stalnica in je bilo prisotno že pred uvedbo elektronskega recepta. Čeprav se že vrsto let govori o elektronskem zdravstvenem kartonu, imamo zdravstveno dokumentacijo pri osebnem zdravniku še vedno zbrano v fizični obliki. Četudi prejmemo izvid v elektronski obliki, moramo tega natisniti in ga v taki obliki posredovati izbranemu zdravniku. Naslednjo oviro predstavlja dejstvo, da kljub digitalizaciji zdravstva uporabljajo izvajalci različne programske rešitve, ki med sabo ne znajo/zmorejo komunicirati. Vse to onemogoča postavitev pacienta v središče obravnave, k čemur težimo že vrsto let.

Tudi lekarništvo, čeprav je precej modernizirano in digitalizirano, nekatere lekarne so tudi robotizirane, ima pred sabo še precej izzivov. Kot pacient bi si želel možnosti, da bi v nekem spletnem okolju na računalniku ali v aplikaciji na mobilnem telefonu lahko komuniciral z zdravnikom. V sklopu tega bi recimo lahko tudi naročil predpis receptov za svoja zdravila in bil o izvedbi obveščen. V isti aplikaciji bi v izbrani lekarni lahko naročil dvig zdravil in bil o pripravi zdravil s strani lekarne tudi obveščen. Na ta način bi se ob prihodu v lekarno verjetno izognil čakanju v vrsti, vsekakor pa mi ne bi bilo potrebno opazovati prinašanja škatlic zdravil k računalniku in administrativnega dela farmacevta, ki mora vnesti vse potrebne podatke v elektronski sistem. V lekarni bi me sicer pričakal farmacevt, ki pa bi imel moja zdravila že pripravljena, ob izročitvi teh bi se z mano pogovoril in mi predal informacije o pravilni uporabi zdravil. Verjetno bi imel zaradi racionalizacije procesa celo več časa za posvet.

Če bi se mi tekom zdravljenja z zdravili pojavilo kakšno vprašanje ali dilema bi lahko kontaktiral preko taiste aplikacije bodisi farmacevta, bodisi zdravnika. Aplikacija bi tudi beležila porabo zdravil ter me pravočasno opozorila, da moram naročiti novo količino zdravil oziroma me v primeru še veljavnega obnovljivega recepta opozorila, da napovem dvig zdravila v lekarni.

Do določene mere bi lahko pomagal sistem tudi posameznikom, ki so manj vešči uporabe sodobnih digitalnih orodij. Na terminalih v lekarnah bi recimo lahko preko kartice zdravstvenega zavarovanja imeli vpogled v predpisana zdravila in označili tista, ki jih rabijo. Tako bi jim med čakanjem na prostega farmacevta lekarniško osebje pripravilo zdravila, da bi potem farmacevt lahko več časa posvetil svetovanju in ne bi izgubljal časa z administrativnim delom. Tak način izdaje zdravil bi bil primeren predvsem za večje lekarne z več izdajnimi mesti, saj bi prispeval k zmanjšanju čakanja v vrstah.

Za opisane digitalne rešitve ni potrebno čakati na nove preboje v računalniški industriji. Vso opremo imamo že na voljo in jo tudi že vrsto let uporabljamo. Na žalost je še zdaleč ne izrabimo na način, ki bi nam vsem koristil.

Deloma imamo rešitev že v obliki portala zVEM. Vsak, ki ima v lasti oziroma uporablja navadni, prenosni ali tablični računalnik ali poseduje tako imenovani pametni mobilnik, lahko brezplačno preko tega portala dostopa do storitev eZdravja, ki med drugim vključujejo naročanje na zdravstvene storitve s pomočjo eNaročilnice, kakor tudi vpogled v izvide ter predpisane recepte. Pogosto se recimo zgodi, da posameznik pride v lekarno, kjer ugotovi, da za želena zdravila še nima, oziroma nima več na voljo predpisanih receptov. Odvečni poti in slabi volji bi se lahko izognil, če bi prej v portalu preveril ali so recepti na voljo.

Marsikdo vidi v digitalizaciji nevarnost brezosebnega poslovanja in delovanja različnih storitev, tudi v zdravstvu. Menim, da ni nujno iti po taki poti. Opisana želja delovanja lekarništva v prihodnosti ne izključuje stika s farmacevtom, nasprotno temu daje več priložnosti.