Rezultati raziskave iz ZDA so zaskrbljujoči, saj tri četrtine uporabnikov inzulina tega ne uporablja oziroma ne shranjuje v skladu z navodili proizvajalca. To lahko vodi do napak v odmerjanju, degradacije inzulina, uporabe zdravila po preteku roka uporabnosti in pojava okužb, kar ima neugodne posledice na zdravstveno stanje bolnika.

Običajno se inzulin odmerja s pomočjo uporabe peresnikov, na katere je praviloma potrebno ob vsaki aplikaciji namestiti novo iglo. Izkušnje kažejo, da nekateri uporabniki uporabljajo isto iglo za več aplikacij. Ponovno uporabo igel odsvetujemo, saj se poveča možnost upogiba ali odlomitev konice igle in zmanjša drsljivost, posledica česar je lahko kontaminacija z inzulinom, lipohipertrofija in izguba sterilnosti. Lipohipertrofija je zatrdlina, ki nastane zaradi kopičenja spremenjenega maščevja. Pri ponovnih aplikacijah v ta predel resorpcija inzulina v telo ne bo več pod dobro kontrolo in to lahko privede do velikih nihanj sladkorja v krvi.

Pred aplikacijo moramo peresnik z inzulinom ustrezno pripraviti. Priprava, poleg namestitve nove igle, vključuje tudi ostranitev morebitnih mehurčkov, kar izboljša natančnost odmerjanja. Določene vrste inzulina je potrebno tik pred uporabo zavrteti med dlanmi, dokler ni tekočina enakomerno bela in motna.
Čeprav je večina bolnikov, ki uporablja inzulin seznanjena s potrebo po menjavanju mesta aplikacije, pa jih le peščica dejansko to upošteva. Namen menjavanja mesta aplikacije inzulina je izogibanje nastanku prej omenjene lipohipertrofije. Inzulin si lahko vbrizgavamo pod kožo v stranski del nadlakti, obstransko na stegnu in v predel trebuha. Mesto aplikacije je potrebno predhodno razkužiti, najbolje s krpico, ki je že navlažena z alkoholom. 

Za aplikacijo uporabljamo igle različne dolžine. Inzulin ob uporabi krajših igel (4, 5 in 6 mm) lahko vbrizgnemo pod pravil kotom (90°), medtem ko pri uporabi daljših igel (8 mm) vbrizgamo inzulin pod kotom 45° ali v kožno gubo, ki jo naredimo s pomočjo palca in kazalca. Običajno priporočamo uporabo krajših igel, tudi debelim bolnikom. Ob neupoštevanju načina aplikacije ob uporabi daljših igel namreč lahko pride do apliciranja inzulina neposredno v mišično tkivo, kar lahko bistveno spremeni dostopnost inzulina in povzroči prevelik padec glukoze v krvi. 

Po vbrizgu pustimo iglo s peresnikom v koži še 5 do 10 sekund, nato jo izvlečemo. Tudi to je potrebno upoštevati, saj se inzulin ne sprosti v trenutku, pač pa lahko, posebno ob večjih odmerkih, izteka iz naprave nekaj sekund po pritisku na sprožilec odmerjanja.

Zalogo peresnikov, ki jih dvignemo v lekarni moramo, dokler jih ne začnemo uporabljati, shranjevati v hladilniku, da zagotovimo obstojnost inzulina do predvidenega izteka roka uporabnosti. Peresnik napolnjen z inzulinom po začetku uporabe hranimo v temnem prostoru pri sobni temperaturi.

Shranjevanje pri sobni temperaturi preprečuje nastajanje zračnih mehurčkov, do katerih lahko pride, če se raztopina inzulina in naprava zaradi menjavanje temperature širi in krči. Dolžina trajanja shranjevanja pri sobni temperaturi se razlikuje med različnimi oblikami inzulina in običajno znaša 14 do 42 dni.

Bolniki so praviloma o pravilnem načinu aplikacije inzulina poučeni že v ambulanti. Navodila nato dobijo še v lekarni, kar pa še ne zagotavlja, da bodo odslej zdravilo pravilno uporabljali. Če ste v kakršni koli dilemi ob naslednjem dvigu zdravila v lekarni o tem povprašajte magistra oziroma magistrico farmacije. V lekarnah poleg tega ponujamo storitev pregled uporabe zdravil, med katerim se lahko pogovorite o vaših zdravilih in preverite, če jih pravilno uporabljate. Spomnim se gospe pri enem od takih posvetov, ki je iglo po preplitvem vbodu takoj izvlekla. Ostanek zdravila je bil jasno viden na koži. Seveda zdravilo ni dovolj uspešno nadzorovalo njene bolezni. Tudi dvig predpisanega odmerka s strani zdravnika ni zadoščal. Pregled uporabe zdravil bi bil dobrodošel slehernemu bolniku s katero koli kronično boleznijo tudi tistim, ki domnevajo, da zdravila uporabljajo pravilno.