Depresija je pogosta bolezen prebivalstva razvitega sveta in v skladu s tem je tudi uporaba zdravil za zdravljenje depresije, tako imenovanih antidepresivov, precej razširjena. Možnost zdravljenja depresivnih stanj z zdravili prognozo bistveno izboljša, hkrati pa prinaša uporaba zdravil s sabo tudi določena tveganja. Ta so še večja zaradi polifarmakoterapije, ki je pri duševnih boleznih skorajda pravilo, posebno če gre za starejšega bolnika. V nadaljevanju predstavljam pogostejše oziroma pomembnejše neželene učinke oziroma neželene dogodke povezane z jemanjem antidepresivov ter vam dajem napotke kako jih prepoznati in kako jih preprečiti oziroma vsaj ublažiti.

Samomor je dejanje, ki se ga pri depresivnem bolniku najbolj bojimo. Nagnjenost k samomoru je tudi eden izmed neželenih učinkov, ki nas skrbi, posebno ob uporabi nekaterih vrst antidepresivov pri mlajših bolnikih. Če imate sami depresijo oziroma je za njo zbolel vaš bližnji, potem bodite pozorni na naslednje znake: povečana vzdražljivost, nespečnost, poslabšanje depresije, jeza ali nasilnost in ob pojavu oziroma poslabšanju takoj poiščite zdravniško pomoč. Kljub dodatnim opozorilom glede možnosti pojava samomorilnosti bi rad izpostavil, da je ta pri nezdravljeni depresiji še vedno pogostejša kot pri zdravljenju z zdravili.

Nekateri antidepresivi (recimo citalopram, escitalopram) lahko podaljšajo QT interval, kar se odrazi v nenormalnem srčnem ritmu. Zato se zdravnik tem antidepresivom pri bolnikih, ki že imajo podaljšan QT interval, kar se lahko zazna pri EKG-ju, bolnikih z nizko srčno frekvenco (bradikardija), nizko vrednostjo kalija v krvi (hipokaliemija) ter magnezija v krvi (hipomagnezemija) ali jemljejo druga zdravila, ki lahko podaljšajo QT interval praviloma izogiba. Če jemljete zdravila, ki lahko podaljšajo QT interval ob pojavu omedlevice, kratke sape, vrtoglavice ali nerednega srčnega utripa takoj poiščite zdravniško pomoč.

Neželeni vpliv na spolnost, ki se kaže pri obeh spolih z zmanjšanim libidom ter pri ženskah z anorgazmijo (nezmožnost doseganja orgazma) ni življenje ogrožajoč neželen učinek, je pa moteč in lahko predstavlja vzrok za opustitev terapije. Najpogosteje se ta neželeni učinek pojavlja pri naslednjih antidepresivih: (es)citalipram, fluoksetin, paroksetin, sertralin in venlafaksin. Če opazite pri sebi težave s spolnostjo, se obrnite na lečečega zdravnika. Vzrok težavam lahko tiči drugje, recimo v sami bolezni, če pa gre za z zdravili potencirane težave s spolnostjo lahko zdravnik poseže po antidepresivih, ki teh neželenih učinkov praviloma ne povzročajo (bupropion, mirtazepin).

Redek, a včasih tudi življenje ogrožajoč neželeni učinek antidepresivov, ki delujejo na serotoninski sistem je serotoninski sindrom. Znaki in simptomi vključujejo spremembo v duševnem stanju (vzdraženost, zmedenost, delirij), avtonomna hiperaktivnost (hipertermija, povečano potenje, pospešen srčni utrip – tahikardija, rdečica obraza) in nevromišične nenormalnosti (mišična rigidnost, tremor, drgetanje). Zaradi povečane nevarnosti bodite posebno pozorni na simptome in znake serotoninskega sindroma ob kombinaciji serotonergičnih antidepresivov z nekaterimi drugimi zdravili, ki vplivajo na serotoninski sistem, kot so zdravila za zdravljenje migrenskih napadov (triptani) ter protibolečinsko zdravilo tramadol.

Nenadno prekinitev zdravljenja z nekaterimi antidepresivi zaradi odtegnitvenega sindroma odsvetujemo. V času enega do treh dni se namreč lahko pojavijo naslednji znaki in simptomi: vrtoglavica, glavobol, slabost, bruhanje, diareja, motnje pri gibanju, nespečnost, vzdražljivost, motnje vida, letargičnost, anoreksija, tremor, občutenje električnih sunkov in slabo počutje. Učinki običajno izzvenijo v desetih dneh. Odtegnitvenemu sindromu se izognemo s počasnim ukinjanjem zdravila.

Iz napisanega se vam morebiti zdi, da zdravila prinašajo več težav kot koristi, kar je običajno daleč od resnice. Neželeni učinki se običajno redko pojavijo, poleg tega poznamo načine (recimo počasno uvajanje in ukinjanje) s katerimi jih ublažimo. Na žalost ne vemo napovedati kdaj in pri katerem bolniku se bodo izrazili. Lahko pa bolnika opozorimo na njih ter jih poučimo o načinih lajšanja oziroma preprečevanja. To običajno vključuje redno in pravilno uporabo zdravil ter izogibanje kombinacij zdravil, ki možnost pojava neželenih učinkov povečajo.