Beseda “placebo” v latinščini pomeni “ugajal bom”. Preden se je beseda usidrala v medicini se je uporabljala v druge namene, recimo za opisovanje neiskrenih izrazov, ki pa so lahko vseeno tolažilni.

Svoj medicinski pomen je beseda dobila šele leta 1832, in opisuje neiskreno ali neučinkovito zdravilo, ki lahko vseeno prinese olajšanje. Dejansko so za prvi medicinski patent, izdan pod ustavo ZDA leta 1796 ugotovili, da gre za placebo. Patent je bil podeljen dvojici kovinskih palic tako imenovanih drsnikov, za kateri je njegov izumitelj zdravnik Perkins zagotavljal, da potegneta bolečino iz pacienta. Britanski zdravnik John Haygarth je podvomil v učinkovitost teh precej dragih naprav, zato je predlagal preizkus, ki bi preveril dejansko učinkovitost Perkinsonovih drsnikov. V ta namen je izdelal lažne drsnike, ki so bili popolnoma podobni pravim, a izdelani iz drugih snovi, med drugim iz gline, kosti ali lesa. Pravi drsniki naj bi delovali na podlagi sposobnosti prevajanja električne energije, narejeni iz omenjenih snovi pa elektrike ne prevajajo. Seveda bolniki niso bili seznanjeni ali so jih zdravili s pravimi ali lažnimi drsniki. Rezultati preizkusa, izvedenega leta 1799 so pokazali, da so bolniki opisovali enake učinke, ne glede s katerimi drsniki so jih zdravili. Haygarth je zapisal, da je močan vpliv na bolezen zgolj posledica domišljije. V naslednjih letih so s podobnimi prezkusi ovrgli marikateri način zdravljenja, saj so raziskave pokazale, da je njihov učinek moč pripisati le placebu.

Od takrat je bilo prelitega veliko črnila, a še vedno ne vemo zagotovo zakaj in kako placebo učinek nastopi. Lahko je posledica pogojevanja, kar so opazili ne le pri ljudeh, pač pa tudi živalih. Prejšnje izkušnje nam recimo kažejo, da po obisku zdravnika ali po zaužiti tableti čutimo izboljšanje, morebiti celo ozdravitev. Dejansko so nekateri preizkusi pokazali, da je placebo učinek močnejši, če nam zdravilo aplicira zdravnik, kot pa medicinska sestra. Placebo učinek je pri večji tableti izrazitejši, kot pri manjši. Druga teorija pravi, da gre za pričakovanje. Če nas zdravi bolj eminenten zdravnik bo učinek placeba večji, podobno velja za dražje zdravilo.

Hkrati je pomembno izpostaviti, da učinek placeba ni omejen na popolnoma lažne oblike zdravljenja in da ima svojo vlogo pri vplivu pristnih zdravil. Čeprav bolniku denimo Aspirin najbolj koristi zaradi biokemijskih vplivov tablete, prinaša učinek placeba dodaten blagodejni učinek, ki je rezultat zaupanja bolnika v zdravilo in/ali farmacevta, ki mu ga je izdal. To spoznanje je privedlo do oblikovanja raziskav, ki so zastavljene tako, da učinkovitost (novih) zdravil vedno vrednotimo v neposredni primerjavi s placebo zdravili. To so zdravila, brez zdravilne snovi, a so po videzu in okusu enaka pravim zdravilom. Raziskave so prvenstveno izvedene na tak način, da niti bolniki, niti preiskovalci (in tudi zdravniki, medicinske sestre ali farmacevti, ki sodelujejo pri zdravljenju) ne vedo ali bolnik prejema zdravilo ali placebo. Na tak način najuspešnejše zmanjšamo vpliv placeba in lahko nedvomno ugotovimo če in v kolikšni meri zdravljenje dejansko deluje. 

Placebo učinek ima pogosto negativen prizvok, a je odkritje omogočilo velik napredek pri zdravljenju, ki sloni na z dokazi podprti medicini. Omogoča nam, da bolnikom ponudimo zdravila/zdravljenje, ki dejansko delujejo. Njihov učinek ni (le) posledica placebo učinka, česar še ni uspelo dokazati alternativni medicini. Učinek slednje namreč, glede na dosedaj izvedene raziskave, ne presega učinka placeba.