Mravljinčenje, otrplost, srbenje, šoku podobni občutki ali pekoč občutek v prizadetih prstih in dlani, ki se včasih širi po roki, lahko kažejo na sindrom zapestnega prehoda (karpalnega kanala) in se običajno začnejo počasi v dominantni roki. Sprva se simptomi izrazijo ob obremenitvi (vožnja kolesa, držanje volana ali telefona), vse pogosteje tudi ponoči. Takrat lahko povzročijo prebujanje, posebno če je zapestje med spanjem upognjeno. Simptomi lahko pridejo in izginejo, sčasoma pa postanejo stalni. Brez zdravljenja lahko postane težko prijeti predmete zaradi oslabljenih mišic na dnu roke.

Ime sindroma izhaja iz ozkega prehoda v zapestju, ki ga pogovorno imenujemo karpalni kanal. V njem je sredinski živec (nervus medianus), obdan z drobnimi kostmi in vezmi. Sredinski ali mediani živec oživčuje velik del vseh struktur v dlani in prstih, zaznava dražljaje na koži v tem predelu (toplo, hladno, dotik), sočasno mišicam dlani prenaša ukaze za gibanje.

Sindrom karpalnega kanala najpogosteje prizadene odrasle in je trikrat pogostejši pri ženskah kot pri moških. Tveganje za razvoj tega sindroma je predvsem pri opravljanju aktivnosti, pri katerih je zapestje ali dlan neprekinjeno pod pritiskom, pri ljudeh, ki delajo na tekočem traku ali uporabljajo vibrirajoča ročna orodja, ki povzročajo ponavljajoče se gibe roke. Znano je, da se pojavlja pri številnih poklicih (npr. pri voznikih, operaterjih vibracijskih strojev, računalničarjih, frizerjih, glasbenikih, športnikih …).

Čeprav ne gre zanemariti vpliva dednosti, lahko spremembe v ponavljajočih se delovnih nalogah ali orodjih pomagajo preprečiti razvoj sindroma karpalnega kanala na tekočih trakovih ali na podobnih delovnih mestih. V pomoč so nam naslednji napotki: zagotoviti čim pogostejše odmore med delom, pogosto razgibavanje dlani in zapestij (stresanje rok), pravilna drža med izvajanjem del in drugih dejavnosti, primeren položaj zapestja (najboljši je nevtralen, srednji položaj), zmanjšati moč gibov, dlani naj bodo zmeraj tople, vzdrževanje primerne telesne teže in zdravljenje vzročno povezane bolezni (bolezni ščitnice, sladkorna bolezen).

Diagnozo postavi zdravnik. Pri tem si pomaga z anamnezo simptomov, pregledom zapestja in uporabo preprostih testov. V pomoč so mu lahko tudi dodatni pripomočki, npr. test prevodnosti živcev in ultrazvok.

Zdravljenje se običajno začne s počitkom prizadetega zapestja in roke, ki traja več tednov. Za zaščito živca pred pritiskom med gibanjem se lahko uporablja zapestna opornica. Čeprav zdravljenje pogosto, vsaj v začetku, ne vključuje posebne terapije ali posegov, odsvetujemo odlašanje z obiskom zdravnika, saj lahko dolgotrajni pritisk na živcu naredi nepopravljivo škodo, škodo utrpijo tudi mišice, ki usihajo, prav tako gibljivost palca, zaznave ter občutki v tem predelu. Druge možnosti, ki bi lahko pomagale, vključujejo mobilizacijo karpalne kosti, terapevtski ultrazvok in vaje za zapestje. Če obstaja vnetje, lahko hladni obkladki pomagajo zmanjšati oteklino. V pomoč so tudi zdravila, ki lahko zmanjšajo oteklino in bolečino.

Na žalost opisani ukrepi vedno ne prinesejo rešitve. Če pride do resne poškodbe živcev ali če se simptomi sindroma karpalnega kanala po večmesečnem počitku in protivnetnem zdravljenju bistveno ne izboljšajo, je indicirana operacija.

V lekarni vam ob opisanih težavah, ki bi lahko nakazovale na sindrom karpalnega kanala, priporočamo obisk zdravnika. Poleg opisanih ukrepov priporočamo dodajanje vitaminov skupine B in protibolečinsko/protivnetno zdravilo (največkrat v obliki mazil).