Slabokrvnost ali anemija je stanje, pri katerem je zmanjšano število eritrocitov ali koncentracija hemoglobina (beljakovina, ki jo vsebujejo eritrociti). Kisik se v pljučih veže na železo v hemoglobinu in potuje po telesu. Preskrba tkiv in organov s kisikom je slabša, če je eritrocitov premalo, če so premajhni, krhki ali vsebujejo premalo hemoglobina. 
Kljub navideznemu preobilju hrane je slabokrvnost še vedno zelo razširjena, raziskave kažejo, da tudi v tretjem tisočletju pomanjkanje železa ostaja najpogostejša prehranska motnja. Zavedati se moramo, da ni pomembno, ali pojemo dovolj hrane, ki vsebuje ta mineral, treba ga je zaužiti na način, da je telesu čim bolj razpoložljivo. 

Pomen železa
V kostnem mozgu dnevno nastane okrog 200 milijonov rdečih krvnih celic in za táko intenzivno tvorbo eritrocitov so pomembna prav mikrohranila v prehrani, med njimi najpomembnejša: železo, vitamin B12 in folna kislina, v manjših količinah tudi vitamin C, riboflavin in baker. Pri sintezi rdečih krvnih celic igra pomembno vlogo hormon eritropoetin, ki nastaja v ledvicah. 
Zaloge železa v telesu so razmeroma majhne (le nekaj gramov), sposobnost organizma za absorpcijo pa je precej omejena. Ob večjih izgubah se zaloge izčrpajo, kostni mozeg pa začne proizvajati manj eritrocitov, ki so majhni in bledi. Slabokrvnost se izrazi šele takrat, ko telo že izčrpa zaloge in se ob splošnem pomanjkanju energije negativno odraža na delovni zmogljivosti. S hrano povprečno vnesemo 10 do 15 mg železa na dan, iz hrane pa se v črevesju absorbira v kri le 10 do 30 % zaužitega železa. S pozorno izbiro jedi, ki vsebujejo veliko železa, lahko preprečimo razvoj anemije, ne moremo pa nadomestiti izčrpanih zalog, saj je količina železa, ki ga telo absorbira (1 do 2 mg na dan), približno enaka tisti, ki jo vsakodnevno izgubljamo iz organizma z luščenjem črevesnih celic, menstrualnimi krvavitvami, znojenjem in luščenjem kože.

Vzroki
Najpogostejši vzrok za slabokrvnost je pomanjkanje železa: pomanjkanje v prehrani, nepopolna absorpcija – po operacijah  prebavil, povečana izguba – dolgotrajne krvavitve (iz hemeroidov), gastritis zaradi zdravil, alkohola, glukokortikoidov, peptična razjeda v želodcu, rak črevesja in obilne menstruacije. Pri dojenčkih, otrocih in mladih (do zgodnje adolescence) pogosto pride do anemije zaradi pomanjkanja tega minerala v hrani in intenzivne rasti ter s tem večjih potreb organizma. Občutljive so ženske v rodni dobi, nosečnice, doječe matere, starostniki in aktivni športniki.
Za nosečnice je izjemno pomemben, poleg železa, zadosten vnos folne kisline, ki prav tako vpliva na tvorbo eritrocitov v kostnem mozgu. V tem obdobju se potrebe po B-vitaminu povečajo kar za 100 %. Pomanjkanje folne kisline povečuje nevarnost za splav in prezgodnje rojstvo otroka. Mnogo redkeje srečamo anemijo zaradi pomanjkanja vitamina B12 – kobalamina. Njegove zaloge v telesu pokrivajo potrebe za več let. Anemija največkrat nastane zaradi motene absorpcije v črevesju, le izjemoma zaradi premajhnega vnosa (pri materah, ki so bile v času nosečnosti in dojenja stroge vegetarijanke).
Med pogoste vzroke anemij sodijo kronične bolezni, kot so kronična vnetja (npr. revmatske bolezni), kronična ledvična odpoved, dolgotrajne jetrne bolezni, anemije, ki nastanejo zaradi avtoimunih reakcij, zaradi pomanjkanja eritropoetina ali zaradi okvar kostnega mozga.

Simptomi
Klinični znaki in simptomi se včasih razvijejo zelo hitro, v nekaj urah, če gre za obilno, akutno krvavitev, pri nekaterih boleznih, ob kronični izgubi, pa v obdobju nekaj mesecev. Na slabokrvnost pomislimo, kadar smo iz dneva v dan utrujeni, brezvoljni, brez kondicije, kadar nas mučita glavobol in omotica, opazimo bledico na obrazu, nohti in lasje postanejo krhki, ustnice modrikaste, oteženo je dihanje, občutimo razbijanje srca in bolečino v prsih. Hitro nas zebe in opažamo pogostejša obolenja in okužbe, kajti slabokrvnost zmanjša odpornost. Posebno pozornost moramo posvetiti dojenčkom, otrokom in mladostnikom, pri katerih se pomanjkanje železa kaže kot nemir ali slabša zbranost pri učenju.  
Kadar opazimo značilne spremembe v počutju, je potrebno ustrezno ukrepati. Kako se spopasti s slabokrvnostjo, kaj lahko sami pri tem storimo, kaj vam svetujemo lekarniški farmacevti in kdaj stopiti do zdravnika, vam bomo razkrili v eni izmed naslednjih številk Vestnika.
Ob tem pa ne pozabimo pogledati vase in se vprašati: »Kako »polnokrvno« je moje življenje? Počnem stvari, ki me veselijo in izpolnjujejo? Najboljši porok zdravja – tudi zdravja naše krvi – je odkrivanje radosti in zadovoljstva v vsem, kar počnemo.