Urinska inkontinenca je opredeljena kot neprostovoljno in nekontrolirano uhajanje urina v taki meri, da za posameznika pomeni higienski ali socialni problem. Na splošno velja, da je urinska inkontinenca ženska težava, vendar ta trditev ne drži popolnoma. Res je, da v bolj zgodnjih starostnih obdobjih težave pogosteje prizadenejo ženske, vendar se okoli sedemdesetega leta pojavnost inkontinence med spoloma izenači. Smiselno je poudariti, da je statistika bolj skopa. O omenjeni težavi se še vedno premalokrat pogovarjamo ali poiščemo zdravniško pomoč, če je ta potrebna.

Poznamo stresno, urgentno, pretočno, funkcionalno in mešano urinsko inkontinenco. Pomembna je torej diagnoza, s katero potrdimo enega izmed zgoraj naštetih tipov. Pri diagnozi si zdravnik običajno pomaga s pregledom urina, urodinamskimi testi, ultrazvokom medenice, cistogramom in merjenjem rezidualnega volumna urina. Nekatera stanja, kot so nosečnost, vaginalni porod, debelost, pojavnost pri ožjih družinskih članih, menopavza, nekatere nevrološke bolezni, sladkorna bolezen, lahko prav tako vplivajo na njen pojav.

Iz vsega tega izhaja vprašanje, kaj lahko naredimo, da se urinska inkontinenca ne bi pojavila pri nas. Dosti pozitivnega dosežemo že z izvajanjem vaj, ki krepijo mišice medeničnega dna. Pomembno je tudi, da vzdržujemo normalno telesno težo, jemo zadosti hrane, bogate z vlakninami, se izogibamo napitkom in hrani, ki delujejo diuretično (kava, alkoholne pijače, čokolada …).

Kljub preventivi pa se lahko začne stanje slabšati in takrat lahko posežemo po farmacevtskih oblikah, ki vsebujejo brusnico, majaron, zlato rozgo, rman, rožmarin, njivsko preslico, vednozeleni gornik, pravo kamilico ... Pri moških, kjer je sočasno lahko prisotna benigna hiperplazija prostate, je smiselno poskusiti z navadno bučo, ozkolistnim vrbovcem, regratom, saj s tem zmanjšamo pritisk prostate na sečnico.

Če smo pri samozdravljenju neuspešni, nam zdravnik lahko uvede terapijo z antiholinergiki (tolterodin, darifenacin, fezoterodin, solifenacin), antagonisti adrenergičnih receptorjev alfa (tamsulozin, terazosin, doksazosin), mirabegronom in v nekaterih primerih estrogenom v nizkih odmerkih v obliki vaginalnih pripravkov. Če farmakološko zdravljenje ni učinkovito, so na voljo tudi kirurški posegi. Obstaja tudi stimulator živcev, ki se ga operativno vstavi v podkožje in oddaja električne signale živcem, ki sodelujejo pri nadzoru delovanja mehurja.

Na tržišču obstaja tudi paleta pripomočkov, namenjenih osebam, ki imajo težave z urinsko inkontinenco. Nekatere medicinske tehnične pripomočke (npr. moške ali ženske predloge, pogovorno imenovane vložki) krije ZZZS in jih lahko predpiše zdravnik pacientom, ki jim pripadajo po pravilih, ki jih določi ZZZS.

Urinske inkontinence ne moremo vedno preprečiti, lahko pa z nefarmakološkimi in farmakološkimi ukrepi bistveno izboljšamo pacientovo kakovost življenja. Prav z nefarmakološkimi ukrepi se da pri marsikateri patologiji omiliti njen potek. Če opazimo, da težave, ki zadevajo uhajanje urina, niso zgolj prehodne narave, ne odlašajmo in poiščimo pomoč pri zdravniku.

Izvajanje vaj za krepitev mišic medeničnega dna

Primerne so za žensko in moško populacijo. Predstavljajmo si, da skušamo ustaviti uhajanje vetrov iz črevesja in hkrati ustaviti curek urina. Občutek je, kot da bi hoteli »stisniti in dvigniti« območje okoli zadnjika, nožnice (pri ženskah) in sečnice. Moški pri tem začuti močan stisk in dvig penisa. Ko se mišice skrčijo, se penis nekoliko dvigne. Ob izvajanju vaj dihanja ne smemo zadrževati, dihamo normalno.

Vaje izvajamo po naslednjem načrtu:

• DOLGI STISKI – stisnemo mišice neprekinjeno 5 sekund, sledi enako dolg odmor, da se mišice sprostijo. Sčasoma lahko tudi podaljšujemo čas enkratnega stiska do 10 sekund. Naredimo 10 zaporednih ponovitev.   
• KRATKI STISKI (mežikanje) – 5-krat hitro stisnemo in spustimo, sledi enako dolg odmor. Naredimo 5 ponovitev

Vaje lahko delamo kadar koli in kjer koli, ne da bi kdo to opazil, sede, stoje, leže, npr. pri gledanju TV, čakanju v čakalnici, pomivanju posode …