Zloraba psihotropnih snovi med mladostniki vztrajno narašča. Da bi razjasnili dilemo ali njihov otrok jemlje droge ali ne, pa tudi kot pomoč pri vzdrževanju abstinence, starši lahko posežejo po urinskih testih za ugotavljanje drog.

V lekarni so na voljo hitri imunokemijski testi s katerimi lahko dokažemo prisotnost različnih drog: opiatov, kokainskih metabolitov, ekstazija, metadona, metabolitov kanabinoidov, amfetaminov (amfetamin, metamfetamin), benzodiazepinov, barbituratov in buprenorfina.

Testi lahko zaznajo posamezno ali več psihoaktivnih snovi hkrati. Slednji pridejo predvsem v poštev, ko ne poznamo značilnih znamenj zlorabe določenih drog in ko obstaja verjetnost uživanja različnih drog. K verodostojnosti testa bistveno prispeva čas odvzema vzorca, saj so droga ali njeni presnovki v urinu prisotni v različnem časovnem intervalu od zaužitja prepovedane substance. Na čas zadrževanja v telesu vpliva več dejavnikov, tudi dejstvo, ali gre za rednega ali občasnega uživalca droge. Predvsem je odvisno za katero drogo gre. V primeru psihoaktivnih snovi, ki se hitro presnovijo, uspemo njihovo prisotnost v urinu dokazati le nekaj ur od vnosa v telo. Primer je kokain. Prisotnost drog z dolgo razpolovno dobo, kot je kanabis, pa lahko v urinu dokažemo še čez več dni.

Izkušnje kažejo, da starši velikokrat podcenijo možnost manipulacije z rezultati testiranja. Preiskovanci namreč poskušajo pogosto vplivati na rezultat testiranja. V ta namen si preskrbijo urin brez vsebnosti presnovkov psihično aktivnih snovi in ga oddajo namesto svojega. Splošna značilnost oddaje zamenjanega urina je majhna količina vzorca, ki ponavadi nima ustrezne temperature (hladen urin). Zato moramo biti pozorni na temperaturo urina, ki normalno znaša 32 do 37°C znotraj 4 minut. Pozorni smo tudi na količino oddanega urina, ki naj bo vsaj 75-100 ml. Manjše količine namreč zlahka podtaknejo iz stekleničk ali brizgalk, skritih v spodnjicah ali telesnih odprtinah.

Še pogosteje poskušajo testirane osebe vplivati na rezultat testiranja tako, da razredčijo urin z dodajanjem vode v vzorec ali s predhodnim zaužitjem večjih količin tekočine. Tudi intenzivno izpiranje z vodo s pomočjo diuretikov ni neznanka. Znanih je več snovi, ki naj bi ob zaužitju prekrila dokaze jemanja droge v uroanalizi. Zadnja leta se na medmrežju pojavlja vse več ponudnikov komercialnih izdelkov, ki naj bi ob zaužitju povsem prekrila sledove presnovkov psihoaktivnih snovi. Paziti je potrebno, da preiskovanec v svoj urinski vzorec ne doda kemične reaktivne substance, ki lahko vpliva na potek testiranja.

Poleg lažno negativnih rezultatov pa lahko, sicer v manjši meri, dobimo tudi lažno pozitivni rezultat. Obstajajo določena zdravila, hrana (živila z makom), pijača ali bolezenska stanja, ko sicer negativni preiskovani vzorec prikaže pozitivni rezultat na prisotnost določenih presnovkov psihoaktivnih snovi. Večina teh snovi je znanih in jih proizvajalec v samih navodilih za izvedbo testa tudi navaja.

Vloga lekarniškega farmacevta se ob pojasnitvi značilnih znakov uživanja drog ter dajanju navodil o pravilnem ravnanju z urinskimi testi drog praktično konča. Pozitiven rezultat testiranja zahteva terapevtski poseg, saj je malo verjetno, da bo družina zmogla sama rešiti težavo. Priporočamo Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog ali druge ustrezne inštitucije. Tudi ob sicer negativnem rezultatu družini ni lahko sprejeti dejstva, da se morajo medsebojno testirati in tudi taka družina zato velikokrat potrebuje pomoč.