Marsikomu se zdi, da so cepiva plod moderne farmacije in medicine, in ga preseneti, da so Kitajci že stoletja pred našim štetjem iz krast bolnikov s črnimi kozami izdelovali praške (lahko bi jih opredelili kot nekakšna cepiva), ki so jih vtirali v kožo zdravim ljudem, da bi jih zaščitili pred okužbo med epidemijami črnih koz. Osnovna ideja cepljenja se je porodila iz opazovanja, da ljudje, ki so preboleli (in preživeli) nekatere kužne bolezni (npr. črne koze, davico, ošpice, norice), pozneje niso več zboleli za enako boleznijo, čeprav so bili v stiku z okuženimi. Kitajska ideja o cepljenju proti črnim kozam je v 18. stoletju prek Turčije prišla v Anglijo, a je angleški zdravnik Edward Jenner šele leta 1796 opisal uspešno uvedbo uporabe sorodnega, za ljudi nepatogenega virusa kravjih koz. Razmah cepljenja smo doživeli ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ko smo dobili številna cepiva: proti steklini (1885), tifusu (1896), oslovskemu kašlju (1923) idr. Z odkrivanjem povzročiteljev infekcijskih bolezni so prihajala tudi nova cepiva. Hkrati z razvojem znanosti smo dobivali tudi nove vrste cepiv, pomembnejša na kratko opisujemo v nadaljevanju.

Mrtva ali inaktivirana cepiva
Mrtva ali inaktivirana cepiva danes pripravimo s toplotnim ali kemijskim uničenjem namnoženih virusov. Virusi v mrtvih cepivih niso sposobni namnoževanja po vnosu v telo, zato so ta manj imunogena. Priprava takšnih cepiv zahteva gojenje patogenega virusa v velikem obsegu, kar je nepraktično.

Živa, oslabljena oziroma atenuirana cepiva
Ta cepiva vsebujejo viruse, ki ohranijo omejeno sposobnost razmnoževanja po vnosu v telo, pri čemer pa ne izzovejo bolezenskih znakov. Njihova prednost je, da so dobro imunogena, slabost pa je izjemno dolgotrajen razvoj.

Cepiva iz očiščenih delov mikroorganizmov
Cepivo sestavlja le del virusa – antigen, ki ga lahko pridobimo po različnih postopkih. Novejši način je uporaba tehnologije rekombinantne DNK, s katero antigen izrazimo v celicah, ki jih gojimo v bioreaktorju. Enako pripravljamo sodobna biološka zdravila, npr. inzulin, ali številna protitelesa, ki jih uporabljamo za zdravljenje rakavih ali kroničnih vnetnih bolezni. Podobno kot mrtvim cepivom tudi tem dodamo adjuvante, s katerimi okrepimo imunski odziv.

Cepiva z gensko informacijo
mRNA cepiva: vsebujejo gensko informacijo v obliki informacijske RNK (mRNA), ki jo vgradimo v drobne maščobne delce, s čimer izboljšamo stabilnost in omogočimo vstop mRNA v celice. Celice sintetizirajo virusne beljakovine, ki izzovejo imunski odziv.
DNK cepiva: za dostavni sistem genske informacije običajno pri teh cepivih uporabimo nenevarne viruse (virusni vektorji), ki niso povezani s patogenom in se v naših celicah praviloma niso sposobni razmnoževati. V primerjavi z mRNA cepivi so bolj obstojna, zato jih ni treba shranjevati pri tako nizkih temperaturah.
Cepiva na osnovi genske informacije so najnovejši in zelo učinkovit način imunizacije, ki posnema proces naravne okužbe, med katerim človeške celice izdelujejo virusne komponente in jih predstavljajo imunskemu sistemu.

V svetu že od razglašene pandemije bolezni covid-19 razvijajo različne vrste cepiv. Na voljo je že nekaj cepiv, ki so jih odobrile pristojne agencije za zdravila. Prva so bila cepiva na osnovi mRNA in DNA, katerih prednost je tudi hitrost, s katero lahko proizvajalec razvije in izdela cepivo. O tem, kako poteka razvoj in predvsem preskušanje cepiv, pa naslednjič.