Če želimo razumeti odpor do cepljenja ne moremo mimo Andrewa Wakefielda, bivšega zdravnika, katerega rezultati raziskave, objavljene leta 1998 so nakazovali na povezavo med uporabo kombiniranega cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (OMR) ter pojavnostjo avtizma. V raziskavi, ki je bila izvedena na vzorcu 12-ih otrok je bilo veliko nepravilnosti. Poleg izredno majhnega vzorca, brez kontrolne skupine, so Wakefield in soavtorji selektivno iskali primerne otroke. Prav tako niso razkrili finančne podpore s strani odvetnikov, ki so sodelovali pri tožbi staršev proti farmacevtskim družbam, izdelovalkam cepiva. Spregledati pa ne gre niti dejstva, da je Wakefield bil lastnik patenta za enovalentno cepivo. Andrew Wakefield ni bil znanstvenik, ki se je zmotil. Ne, to je storil namerno.

Kljub temu, da kmalu po tem objavljena 14-let dolgo trajajoča retrospektivna raziskava na Finskem med cepljenjem proti OMR in avtizmom ni zaznala nobene povezave, je bila škoda storjena. Še danes, ko številne raziskave pritrjujejo dognanju Finske študije in ob vednju, da je pri leta 1998 objavljeni raziskavi šlo za goljufijo, zaradi katere so bili avtorji spoznani za krive, urbani mit o povezavi med uporabo cepiva OMR ter pojavnostjo avtizma na žalost še vedno obstaja. Marsikateri starš tako cepljenje zavrača in v želji otroka zaščititi, mu dejansko škoduje.

Marsikdo ima celo občutek, da pojavnost avtizma sovprada z začetkom cepljenja, kar pa seveda ni res. Leo Kanner je že v 40. letih 20. stoletja opisal primere avtizma. Med te je vključil skupino otrok z avtizmom, ki bi jih danes prištevali med najbolj izrazite primere. Občutek porasta avtizma je predvsem posledica vpeljave koncepta "avtističnega spektra", ki je znatno razširil diagnostična merila. Že Hans Asperger, ki je deloval v približno istem času kot Kanner, je opisal širši spekter avtizma, saj je vključil otroke z normalno inteligenco in govorom, ki pa so kazali avtistično vedenje.

Temu pritrjujejo študije izvedene na Švedskem od 70. let pa do sedaj, ki kažejo, da konstantno približno 0,7 % otrok izkazuje avtistične lastnosti. Razlika je edino v tem, da v zadnjih desetletjih pogosteje prepoznamo te lastnosti kot avtizem in postavimo diagnozo. Dejansko je število diagnoz avtizma naraščalo preden smo začeli uporabljati cepivo OMR. Če bi cepivo res prispevalo k pojavnosti avtizma bi pričakovali, da se bo ob zmanjšanju cepljenja pojavnost avtizma zmanjšala. Na Japonskem so leta 1993 prenehali z uporabo cepiva zoper ošpice, mumps in rdečke, a število avtizma še vedno raste. V zadnjih letih oziroma desetletjih je bilo izvedenih več obsežnih raziskav, ki niso uspele ugotoviti nobene povezave med pojavnostjo (povečanjem ali zmanjšanjem) avtizma in cepljenjem s cepivom OMR. Prav tako se pojavnost avtizma prav nič ne razlikuje med skupinama otrok, ki niso cepljeni in tistimi, ki so bili cepljeni s cepivom OMR.

Zaradi časovne distance se nam zdijo nekatere bolezni manj strašljive, kot dejansko so. Dejstvo ostaja, da bo pri 10 - 20 % otrok z ošpicami prišlo do zapletov. Namesto naštevanja teh bom zaključil z zapisom gospoda Roalda Dahla, ki opisuje, kaj se je zgodilo njegovi sedemletni hčerki Oliviji, ki je leta 1962 zbolela za ošpicami. Gospod v zapisu na svoji spletni strani podrobneje opisuje zadnje jutro življenja svoje hčerke. Oliviji je šlo že bolje, saj si je precej opomogla. V času bolezni ji je pogosto bral, tokrat pa ji je kazal, kako lahko iz barvnih čistilnikov cevi izdela figurice živali. Ko bi morala poskusiti sama sta ugotovila, da je prsti ne ubogajo. Olivija je potožila, da je zaspana. V roku ene ure je padla v nezavest, še istega dne je preminila. Smrt je bila posledica z ošpicami povzročenega encefalitisa.