Na škatlici zdravila lahko običajno preberemo dve imeni: lastniško in nelastniško ime. Lastniško oziroma zaščiteno je izpisano v večji in bolj poudarjeni pisavi, to je ime zdravila, ki mu ga je dodelil proizvajalec. Gre za izmišljeno ime, ki je navadno patentno zaščiteno in last proizvajalca. Nelastniško ime je splošno oziroma generično ime zdravila in označuje učinkovino, ki je odgovorna za učinek zdravila.

Ker lahko več proizvajalcev izdela zdravilo z enako učinkovino, nas ne sme presenetiti podatek, da obstaja več zdravil, ki imajo skupno splošno – nelastniško ime, razlikujejo pa se v lastniškem imenu. S tega vidika je pomembno ne le poznavanje lastniškega, ampak tudi nelastniškega imena. Na ta način se izognemo nevarni situaciji sočasne uporabe dveh zdravil, ki vsebujeta enako učinkovino, s čimer lahko prekoračimo priporočljiv odmerek in povečamo nevarnost pojava neželenih ali celo toksičnih učinkov.

Neželene posledice ima lahko tudi kombinacija podobnih učinkovin, to je učinkovin z istim načinom delovanja, a drugačno strukturo. Njihovo prepoznavo nam običajno olajšuje dejstvo, da so njihova nelastniška imena podobna, običajno imajo enako končnico. Primer so recimo zaviralci angiotenzinske konvertaze, ki jih prepoznamo po končnici -pril: enalapril, ramipril, fozinopril, perindopril, kaptopril, trandolapril ... Če poznamo nelastniško ime, bomo hitro prepoznali podobna zdravila in se tako izognili uporabi zdravil s podobnim delovanjem, kar je praviloma nezaželeno, saj kvečjemu povečujemo tveganje za pojav neželenih učinkov.

Včasih je lahko v enem zdravilu (npr. v eni tableti) več učinkovin, kar prepoznamo že po navedbi teh na škatlici. Na vsebnost več učinkovin nakazuje tudi izpis jakosti, pri čemer je navedena količina posameznih učinkovin v eni enoti zdravila (npr. 10 mg/160 mg/12,5 mg). V takih primerih moramo še posebej pozorno preveriti, katere učinkovine vsebuje zdravilo, da z različnimi zdravili ne zaužijemo enake učinkovine, kar ima lahko zaradi podvajanja odmerkov že prej opisane neželene posledice. Zato priporočamo, da se v lekarni ob uvajanju nove terapije, ob prejemu novega zdravila, ob odpustu iz bolnišnice ali ob nejasnostih natančno posvetujete s farmacevtom. Ta bo lahko z vpogledom v zgodovino dvigov zdravil v lekarni preveril, katera zdravila ste že jemali in za katera imate morebiti še vedno veljaven obnovljivi recept. Na ta način bo preprečil jemanje več zdravil z enako učinkovino.

Čeprav si proizvajalci zdravil prizadevajo za svoje izdelke najti ime, ki je lahko izgovorljivo, prepoznavno in zlahka zapomnljivo, se lahko znajdemo v položaju, ko imamo težavo s pomnjenjem imen zdravil, ki jih jemljemo. Opažamo, da si v takih primerih ljudje pomagajo na različne načine. Nekateri v denarnici nosijo izrezana imena s škatlic svojih zdravil, drugi si napišejo seznam zdravil. Tisti vešči modernih elektronskih orodij si pomagajo s katero od aplikacij na mobilnem telefonu. Seznam zdravil lahko izdelamo v lekarni. Na tem seznamu, ki smo ga poimenovali osebna kartica zdravil, izpostavimo še dodatne pomembne informacije, kot so namen uporabe zdravila (za zdravljenje sladkorne bolezni, za lajšanje bolečine, za znižanje povišanih vrednosti holesterola …), vpliv hrane (zjutraj na tešče, pol ure pred hrano, zvečer po jedi …), način jemanja zdravila (kapsulo pogoltniti celo, tablete se ne sme drobiti, pred uporabo pretresite …).

Resda se tudi zdravstveni sistem čedalje bolj digitalizira, kljub temu lahko pride do situacije, ko zdravstveno osebje ne more dostopati do elektronskih podatkov o vaših zdravilih. To še posebej velja v tujini, saj ima zdravstveno osebje praviloma vpogled le v elektronsko zdravstveno kartoteko svojih državljanov. V takih primerih je zelo dobrodošlo, če poznamo svoje zdravilo, v prvi vrsti lastniško ime, zelo priporočljivo pa je poznati tudi nelastniško ime in jakost zdravila.